Letalstvo na Goriškem ima začetke šele v prvih povojnih letih, saj je bil del Primorske priključen k matični domovini šele septembra 1947. Vendar je bilo navdušencev za letenje veliko, ki so imeli tudi veliko volje, tako da so kmalu začeli postavljati temelje goriškega letalstva.

Leta 1952 je na iniciativo g. Edvarda Lorencona, ki spremlja razvoj letalstva na Goriškem že od samega začetka, petnajst mladincev iz Volčje drage in okolice osnovalo letalsko skupino. Leta 1954 so že ustanovili aeroklub “Gorica”. V letu 1956 so začeli graditi hangar v Ajdovščini. Proti koncu leta se je aeroklub Edvard Rusjan že toliko utrdil, da so bili izpolnjeni pogoji za ustanovitev letalske šole na letališču v Ajdovščini. Za upravnika je bil imenovan Edvard Lorencon, učitelj jadralnega letenja. Aeroklub je dobil tudi prvo jadralno letalo ťRodaŤ. Začel je potekati tudi tečaj padalstva. Ker aeroklub ni imel svojega motornega letala, so padalci skakali iz izposojenih letal. Leta 1958 pa so dobili svoje letalo in sicer športni dvosed KB-6 “Matajur”. Letalsko šolo je obiskovalo zelo veliko ljudi. 4. julija 1959 je šola prejela motorno letalo Aero-2 za šolanje in treniranje motornih pilotov ter spuščanje padalcev. Močno se je razvilo tudi modelarstvo in organiziranih je bilo veliko tekmovanj modelarjev. Šola je sodelovala tudi na veliko prireditvah. Leta 1960 je jugoslovansko letalstvo praznovalo petdesetletnico prvih Rusjanovih poletov. 11. septembra je bila v Novi Gorici proslava, na kateri je bil odkrit spomenik Edvardu Rusjanu.

Leta 1960 so se začeli prvi finančni problemi. Da bi jih rešili, so po občinah ustanovili več manjših aeroklubov. Klub se je preimenoval v Goriški letalski center.

Leta 1962 je bil gotovo najzanimivejši dogodek obisk sovjetskega kozmonavta Germana Titova, ki je 16. septembra obiskal letališče Bovec, ko je tam potekalo padalsko tekmovanje.
V letu 1966 so postajale finančne težave vse večje. Zaradi neaktivnosti je leta 1968 aeroklub Bovec prenehal delo. Leta 1969 je finančno stanje postajalo vse bolj kritično. LCA in letalska šola sta se velikokrat znašla tik pred koncem. To je vplivalo tudi na število poletov z motornimi in jadralnimi letali, ki jih je bilo vse manj. Leta 1971 je prišel na dan predlog, da bi se aerokluba Nova Gorica in Ajdovščina združila v LCA, kamor bi pritekala vsa finančna sredstva.

Tega leta je aeroklub Josip Križaj dobil novo jadralno letalo Blanik L-13. S prihodom teh letal se je v ajdovski letalski šoli začelo novo obdobje. Šola je postala bolj aktivna.
27. avgusta 1972 je šola organizirala XV. tekmovanje motornih pilotov Jugoslavije za pokal maršala Tita. Združeno je bilo z velikim letalskim mitingom na ajdovskem letališču.
Leto 1973 je bilo črno leto. 5. avgusta se je namreč zgodila huda nesreča, ko je strmoglavilo letalo Libis-180. Pilot Klavdij Repič in še dva potnika so žal izgubili življenje. Šola si od tega udarca še dolgo ni opomogla, za nekaj mesecev je vsa dejavnost popolnoma zamrla.

V letu 1976 je bilo več naletenih ur v jadralnem letenju, pa tudi več padalskih skokov. V letu 1978 sta se v Letalski center vključila še aerokluba Tolmin in ťSrebrna krilaŤ iz Idrije. Naslednje leto se je LCA znašel brez vodstva,. Center pa so začele spet pestiti tudi finančne težave. Ob polletju je bilo finančno stanje zelo kritično. Imenovana je bila celo sanacijska komisija. Obstoj Letalskega centra je bil vprašljiv. Marca 1980 je bil na seji dan predlog, da se LCA likvidira.

Leta 1981 se je šola zopet postavila na noge. Le padalci niso imeli možnosti skokov in od tedaj padalstva v ajdovski letalski šoli ni bilo več.

Leta 1982 je aeroklub Edvard Rusjan dobil prvo plastično letalo ELAN DG 101 G, ki je pomenilo začetek ukvarjanja tudi z tekmovalnim letenjem. Takoj za tem 1984 je aeroklub nabavil še eno takšno letalo. To pa je že bil velik izziv članom, ki so intenzivno začeli trenirati in postavljati zavidljive rezultate.

Leta 1984 je nastopil delovno mesto upravnika letalske šole Stojan Štokelj. Tega leta sem se šolal za jadralnega pilota tudi jaz, Aleš Krusič, in učitelja jadralnega letenja sta postala Mugerli Evgen in Stegovec Srečko. Na šolanju jadralnega letenja je bila tega leta najštevilčnejša generacija, skupaj kar 15 učencev med katerimi tudi Boskarol Ivo, ki je lastnik firme Pipistrel, katera sedaj proizvaja ultralahka letala. Šolanje so obiskovala in zaključila tudi tri dekleta.

Pomemben dan je tudi 28. julij 1986. Takrat sta bili doseženi dve višini za pridobitev zlate “C” značke v jadralnem letenju. To je bil prvi takšen podvig na severnem Primorskem.
Po letu 1985 so se uspehi članov goriškega aerokluba kar vrstili. Posebej je bil uspešen Aleš Maraž, ki je dosegel kar nekaj prvih mest na tedaj republiških in državnih dirkah.
S samoosvojitvijo Slovenije, so se razmere za ta šport zelo spremenile. Po letu 1990, je aktivnost kluba zelo zamrla zaradi objektivnih razlogov.

V letu 1994 smo izdelali tehnično dokumentacijo za letališče na Ajševici, katero je potrdil tudi avioinženiring iz Ljubljane. Projekt je vodil Aleš Maraž, ki je pred tem na isto temo izdelal tudi diplomsko nalogo na letalski smeri fakultete za strojništvo v Ljubljani. Dokumentacije sva izdelala z Maražem Alešem skupaj. Pomagalo pa nam je tudi nekaj članov kluba. Takrat smo izdelali tudi dokumentacijo za vzletišče na Ajševici, katero se je kasneje tudi realiziralo.

V letu 1997 so se razmere v aeroklubu začele zapletati. Večina je zahtevala, da prvotna dejavnost kluba mora bit vzgajanje mladih in letenje, ne pa medstrankarski boji in vpletanje dejavnosti kluba v druge razsežnosti, kot sta šport in tehnika.

1998 je vodstvo kluba prevzel Murovec Jože, ki je klub peljal po pravi poti in tako se je delovanje kluba zopet ustalilo. V tem letu smo obnovili vlečno letalo PA18 Super CUB, kateremu je potekel resurs. Brez tega letala je aeroklub paraliziran, saj je edino vlečno letalo, ki ga še danes premoremo.

Na občnem zboru leta 2000 je bil za predsednika kluba izvoljen Mugerli Evgen, ki je v klub prinesel natančnost in hitrost izvajanja odločitev. Z njim smo začeli razmišljati tudi o nabavi novega jadralnega letala. V tem in naslednjem letu, so se začeli v klub vračati člani, ki so v aeroklubu Gorica bili razočarani. Spoznali so, da naš klub vseeno razpolaga z jadralnimi letali, brez katerih se ne da leteti. Tako je število članstva v letu 2001 že preseglo številko 50, število naletenih ur in število naletenih kilometrov, pa je preseglo vsa pričakovanja.
V letu 2002, pa je izvršni odbor za predsednika kluba določil mene Aleša Krusiča. V letu 2003, smo kupili letalo LAK 12, ki smo ga izbrali zaradi trenutno najboljšega razmerja cena / kakovost med jadralnimi letali na trgu.