In memoriam: Anton (Nino) Špacapan, modelar, pilot in upokojeni učitelj
Mnogi se boste spomnili pogovorov, ki so se dotaknili osebnih spominov na letalske začetke: Kdo te je navdušil za letenje? Nino, je bil eden najpogostejših odgovorov. Njegovo ime bo ostalo v spominu mnogih pilotov, ki so prve letalske korake naredili v novogoriškem aeroklubu, oziroma v modelarskem krožku, ki ga je vodil v šempetrski osnovni šoli. Postavil je temelje številnim letalskim karieram. Nino je ena od legend več kot polstoletne letalske zgodovine na Vipavskem in Goriškem.
Rodil se je 14. avgusta 1937 v italijanski Gorici, kjer se je že v rosni mladosti zapisal modelarstvu, ki ga je spremljalo vse življenje. Z očetom sta hodila na mirensko letališče, kjer je z zanimanjem opazoval lovska letala in občudoval pilote, po kapitulaciji Italije so njegovo domišljijo burili ameriški letalci.
Leta 1949 se je družina Špacapan preselila v Jugoslavijo. Oče je bil zaveden Slovenec in se kot dacar zaposlil v državni službi. Mama je bil Italijanka, kar ga je spremljalo še dolga leta v novi domovini, kjer so bili v tistih časih zelo nezaupljivi do ljudi s povezavami v tujini.
Nižjo gimnazijo je končal leta 1952 v Novi Gorici. Želel se je vpisati v podoficirsko šolo, a prav zaradi porekla ni bil sprejet. V Cerknem je nato obiskoval poklicno šolo, izpite je opravil na novogoriški gimnaziji.
Modelarsko znanje in navdušenje nad letalstvom ga je gnalo proti naslednjemu koraku, ki ga naredi vsak nadebuden letalec: vpisal se je v tečaj za jadralnega pilota. Osnovnih veščin pilotiranja se je učil na letalih Roda in Vrabec, v okviru tečajev, ki so v letih 1953-54 potekali v Postojni in na Lescah. Prvi samostojni let je leta 1956 opravil na postojnskem letališču z letalom Čavka. Že leta 1954 je prvič poletel z motornim letalom PO 2, na tečaju v Lescah pa je tri leta pozneje prvič samostojno poletel z letalom Aero 2. Iz letala Junkers je opravil tudi dva padalska skoka.
Po sprva neuspešnem poskusu je bil leta 1958 sprejet v oficirsko šolo v Titogradu, današnji Podgorici in jo naslednje leto zaključil. S činom podporočnika je odšel službovat v letalsko šolo v Vršac, vendar pa mu je znova ponagajalo poreklo, saj ni uspel z napredovanji. V Vršcu je spoznal soprogo Lidijo.
Ko je videl, da nima veliko možnosti za resnejšo vojaško kariero, se je v Ljubljani vpisal na pedagoško akademijo in postal učitelj tehničnega pouka. Dolga leta je v šempetrski osnovni šoli učil tehnični pouk in veliko mladih navduševal za tehniko. Praktično vsi današnji piloti aeroklubov z Goriškega, med njimi tudi poklicni, so šli skozi njegovo šolo modelarstva. Veliko mladih je prav po njegovi zaslugi končalo v tehničnih šolah, saj je jih je znal navdušiti za to področje. Sam se je ukvarjal tudi s fotografijo. V šoli je poučeval do leta 2000, ko se je upokojil kar dvanajst let po izpolnitvi pogojev. Dolga leta je bil predsednik Zveze za tehnično kulturo Nova Gorica in predsednik kluba Mladih tehnikov Goriške regije.
Na ajdovskem letališču je vzgajal modelarje bil je tudi učitelj jadralnega letanja. Do svojih učencev je bil strog, zahteval je red in disciplino, zanimala ga je tudi njihova uspešnost v šoli in če so imeli slabe ocene, je zahteval, da jih popravijo, preden spet pridejo na letališče.
V dolgoletni karieri mentorja je z modelarji doživel veliko uspehov. V različnih kategorijah je imel 42 državnih prvakov, trikrat so njegovi varovanci posegli po naslovu evropskega prvaka.
Po njegovi poti je šel sin Aleksander, kateremu je bil mentor na modelarskem tečaju. Na tečaj za pilota jadralnega letala je sicer odšel z manjšo zvijačo, ko je bil Nino na vojaških vajah. Po vrnitvi domov mu je bilo hitro jasno, da še kako drži pregovor, ki pravi, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Na ajdovsko letališče je pogosto prihajala celotna družina, z mamo Lidijo tudi hčerka Karmen, ki ni sledila očetu in bratu in se je odločila za poklic novinarke.
V okviru aerokluba Edvard Rusjan, katerega soustanovitelj in pomemben akter je bil, je Nino skrbel tudi za zbiranje finančnih sredstev, potrebnih za letalsko dejavnost. Člani kluba so nabirali odpadne kovine in jih prodajali v Italijo, čistili so pod daljnovodi in za gradbeno podjetje zbirali opeko.
Ena njegovih dolgoletnih želja je bila izgradnja letališča bližje Novi Gorici. Z deli na Ajševici so pričeli leta 1992, očistili so teren, potem pa so prišle v ospredje drugačne ideje in projekt ni bil realiziran – goriški letalci so s svojo dejavnostjo ostali na ajdovskem letališču. Še naprej z opaznim pečatom Nina Špacapana, ki je pri številnih mladeničih prižgal odločilno iskrico. Ki ni in ne bo zamrla: zaradi vseh, ki so šli po njegovi poti, mnogi so naredili tudi korake v poklicno letenje, lahko brez zadržkov rečemo, da je človek, brez katere letalsko polstoletje na goriškem in ajdovskem ne bi bilo tako uspešno.
Osebna izkaznica vsakega pilota je število preletenih ur: Nino je z jadralnimi letali letel 950 ur, z motornimi 1200 ur. Ogromno vzletov in pristankov. Vse skupaj v prispodobi zaokrožimo na en sam polet in ga preslikajmo v življenje. Ki se prav tako začne z vzletom, se nadaljuje po maršruti, ko nas na eni strani razburkajo zračni tokovi, na drugi nam trenutke polepšajo elegantni zavoji, ko se znajdemo v vzgornikih in nanadnih vzdolnikih, ko se lahko vselej obrnemo na tiste spodaj, a obenem zaupamo znanju, ki smo ga prinesli s seboj. In kot vsak polet, se tudi življenje konča s pristankom. Ne povsem načrtovanim, a z zavedanjem, da enkrat pride zagotovo. Nino je pristal. Med legende!
